»Čisto, čisto tiho stopajo copatki. Čisto, čisto tiho stopajo mali škratki.«
To je pisalo na prvem sporočilu, ki ga nam je (skupini Oblački) pustil v igralnici naš škratek.
Ko smo sledili njegovim namigom in reševali uganke, ki nam jih je puščal na res nenavadnih krajih, smo odkrivali lepote jesenske narave.
Raziskovali smo gozd z vsemi čutili. Opazovali smo drevesa, tipali njihova mogočna debla, vonjali liste in poslušali šelestenje krošenj.
Škratkovo najljubše drevo smo tudi narisali. Posebej nas je zabavalo slikanje jesenskega listja z nogo, ki pa ni tako enostavno, kot smo mislili.
Se že veselimo, kaj bomo s našim škratkom raziskovali v prihodnje.
